Posameznik si je zaradi lažjega bivanja ustvaril/nadel javno različico lastne identitete, ki je bolj ali manj odvisna od relacije do tistega, s katerim je v interakciji. Družba nas je izoblikovala na način, da vedenjske značilnosti in vizualno podobo sebe prilagajamo glede na različne situacije, v katerih se namensko ali naključno znajdemo. Naša javna podoba je v globalnem svetu in s pojavitvijo družbenih omrežij postala tako velik del vsakega nas, da smo začeli pozabljati na naš pristni jaz, ki izvira iz okolja, iz katerega prihajamo, otroških interesov, ki niso bili kurirani in preizpraševani o primernosti, naših družin, vzgoje, travm itd. Kdo prav zares smo, ko nas nihče ne opazuje? Kaj nas obdaja tam, kjer ni nikogar, ki bi mu to pokazali? Kaj bi bil vir naših inspiracij, če se zapremo v lastne domove, ugasnemo mobilne naprave, izključimo splet, zapremo dostop do javnega življenja?
Leta 2020, ob pričetku pandemije covid-19, se je zgodilo nepredstavljivo – čez noč se je ustavilo javno življenje. Fizično (in ne tudi virtualno) smo bili odrezani od večine ljudi, stvari, interesov, ki so nam bili samoumevni. Znašli smo se v (ne)varnem objemu štirih sten in sprva obnemeli, saj nismo vedeli, kako bi se znašli v novonastali situaciji.
Univerza v Ljubljani se je izjemno hitro odzvala na novo realnost, zaposleni smo bili primorani še pred popolnim zaprtjem vzpostaviti način komunikacije s študenti preko spletnih kanalov in v skladu s tem prilagoditi učne načrte, proces dela, način predaje informacij in znanja, da le-ti ne bi utrpeli prevelike škode. Na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil, OTGO Naravoslovnotehniške fakultete, kjer je poudarek na praktičnem delu, smo bili postavljeni pred poseben izziv; kako študentom zagotoviti dovolj kreativnih izhodišč za izvedbo projektov in na kakšen način jih spodbuditi h kreativnem mišljenju v dani situaciji? Po čem poseči za realizacijo njihovih idej? Kako nadomestiti vse otipljivo, ko smo se srečevali v virtualnem svetu?
Skozi prilagojen učni proces in projekte smo jih spodbujali k osebnim odzivom na novo realnost, ki jim je lahko pomenila premostitev nelagodnih občutij in inspiracijo za oblikovanje izdelkov, ki so bili v tistih trenutkih izjemnega pomena za fizično in/ali tudi psihološko zaščito. Individualni procesi so razkrili mnogo strahov pred neznanim, tesnobe zaradi spremembe načina življenja, izzivov ob ponovni združitvi s primarnimi družinami in vzpostavljanju novih vlog, potreb po fizičnem stiku in posledičnih fantazijah.
Na drugi strani so bili nagovorjeni k raziskovanju kulture v krajih, kjer so odraščali, folklore in z njo povezanih običajev ter (varnega) povezovanja s starejšimi generacijami, ki so nanje lahko prenesle stare veščine najrazličnejših ročnih spretnosti in tehnik, ki jih generacija Z skoraj ni poznala. Skozi omenjen proces so pričeli spoznavati lastne identitete, kaj jih vznemirja (v pozitivnem ali negativnem smislu), kakšne so njihove vrednote in kaj jih je definiralo kot osebe do tistega trenutka njihovih življenj.
Poleg odzivov na situacijo, za premostitev le-te, in analiziranja svojih korenin so pomemben del raziskovanja predstavljale tudi omejitve v obliki štirih sten njihovih intimnih prostorov, kjer so si tekom odraščanja nabirali predmete, ki so jih intrigirali likovno ali vsebinsko. S slednjimi so si manj ali bolj zavedno ustvarili lasten univerzum oz. multiverzum – vizualne koščke inspiracije, ki so jim v tistem momentu (in jim bodo tudi v nadaljnje) predstavljale likovno inspiracijo in izhodišča za ustvarjanje idejnih hibridov. Skozi fizične drobce iz preteklosti, najsi bodo to spominki s potovanj, športni rekviziti, plišaste igrače, barve starih oblačil, vzorci na posteljnini, tekstura na loncu sobne rastline ali oblike senc, ki jih stenska luč riše na steno, so izpostavili najpomembnejše, ki še danes vplivajo na njihovo videnje sveta in kreativne procese.