Notranja oblikovalka in krajinska arhitektka Petra Blaisse [1] rada tekstil sam po sebi primerja z arhitekturo, umetnostjo prostora. Zanjo je tekstil koreografija prostora [2]. Kot gibljiv element vsekakor predstavlja nasprotje stabilnemu arhitekturnemu ovoju prostora. Slednji se iz predimenzioniranega oklepa trdnjave vse bolj tanjša in se spreminja v okostju podobne zaobljene organske oblike – paličja, ki se ga mehke tekstilne opne oprimejo in se razprostrejo kot ogromna krila ptic ali kot jadra v vetru.
Tekstilna arhitektura je marsikje po svetu avtohtona oblika bivalne kulture. Prilagojena je tamkajšnjim materialom in klimatskim razmeram. V naravi se nahajajo najrazličnejše tekstilne surovine, iz katerih si prebivalci z različnimi ročnimi tekstilnimi tehnikami že od nekdaj znajo ustvariti dom. Ta arhitektura brez arhitektov je tekstilno kulturno izročilo, ki se prenaša iz roda v rod [3].
Oblikovanje samostojnih tekstilnih prostorov se je tudi tehnološko precej razvilo. Tridimenzionalne tehnologije izdelave nosilnih konstrukcij in sodobne vrste tekstilij posnemajo naravne oblike, a razvijajo se tudi različni drugi trajnostni načini, ki današnjo bivalno kulturo plemenitijo s poustvarjanjem tekstilnih tradicij. Študij oblikovanja izhaja iz preučevanja ročnih tehnik obsežnega tekstilnega izročila, zbranega od povsod. Študenti tekstilne tehnike, primerne tudi za arhitekturno rabo, preizkušajo z najrazličnejšimi naravnimi in umetnimi materiali. Prilagajajo jih svojim abstraktnim prostorskim predstavam, ki so povezane s celovitim reševanjem realnih prostorskih problematik najprej v njihovem domačem okolju.
Ta študijski pristop se je v popolni izolaciji v času epidemije COVID-19 izkazal za precej učinkovitega, saj so se študenti znašli. Naravne tekstilne surovine in vse mogoče ostanke, ki so jih našli doma, so uporabili v svojem ustvarjalnem delu, ki ravno zaradi učenja ročnih tehnik ni zamrlo. Na daljavo smo se pogovarjali o vsem, kar so študenti raziskovali, razmišljali sami pri sebi in ugotavljali v pogovorih z bližnjimi v svojem lokalnem okolju. Pridobili smo ogromno novih znanj in izkušenj.
Dejanske izkušnje s prostorom so pridobivali kar neposredno v naravi, v različnih habitatih, pri sebi doma in v bližnji urbani okolici. Prostor, ki so ga obravnavali, dopolnjevali in preoblikovali, so poznali že od otroštva. Poznali so njegovo vsebino, zgodovino, namembnost, navade in poti, z lahkoto so se poistovetili z njim.
Na novo pa so se posvetili njegovim arhitekturnim značilnostim, medsebojnim vizualnim odnosom – proporcijam med oblikami objektov ter med polnimi in praznimi delnimi prostori na izbrani lokaciji. Značilne poglede na obstoječe stanje so skicirali v perspektivi. Dokumentirali so prisotne materiale, njihove površinske teksture in barvne lestvice.
Poskušali so čim bolj ohraniti ali na novo vzpostaviti naravno ravnovesje z uporabo naravnih materialov za prostorske tekstilne intervencije, s katerimi so ustvarjali boljše pogoje za bivanje. Z njimi so povezovali notranjosti in zunanjosti zgradb. Iskali so tekstilne izboljšave za različne potrebe, na primer za naravno ventilacijo ali pasivno hlajenje stavb. Za zgled so jim bile tradicionalne bivanjske navade in načini arhitekturnega oblikovanja, značilni za njihova domača okolja.
Primerjali so jih z drugimi tovrstnimi tradicijami, na primer z japonsko, ki je imela velik vpliv na nastanek modernizma in tudi na biorealistično arhitekturo Richarda Neutre [4]. Njegov pristop k prilagajanju lokalnim okoljskim in drugim razmeram je študente navdušil. Arhitekt se je počutil kot zdravnik, ki je s preiskovanjem svojih strank ugotavljal njihove potrebe in jim naposled predpisal arhitekturni odgovor zanje.
V njihov preiskovalni karton, kjer je zbral celotno zgodovino pacienta, je vedno dodal opombo, ali naj se ta odgovor izdela v načrtu, prerezu ali fasadi. Nadvse sodobno in trajnostno pa je bilo tudi njegovo zavzemanje za generična bivališča, le teoretično po japonskem vzoru, ki so optimirana z okolju prijazno in varčno sodobno tehnologijo.
Prostor je nedvomno najbolj vsestranska tematika, v kateri se oblikovanje tekstilij povezuje z drugimi umetniškimi in znanstvenimi področji. Tekstilije s tem postanejo prostorotvorne. Prostor poudari njihovo strukturo, prosojnost in barvitost ter jih osvobodi njihove ploskovite ukleščenosti. Izkoristi jo kot gradnik – za kožo prostorskih form, v katere so tekstilije vpete z vseh strani, da so povsem gladko napete kot bobni; ali pa so tekstilne oblike pritrjene samo na določenih mestih, da imajo možnost najrazličnejših gibanj v prostoru kot plesalke, ki Petro Blaisse vedno znova navdušijo, da se z njimi spusti v njej že pričakovano prostorsko avanturo.
Viri:
[1] Blaisse, Petra. Inside Outside, Nai Publishers, Rotterdam, 2009
[2] Krüger, Sylvie. Textile Architecture, Jovis Verlag, Berlin, 2009
[3] Rudofsky, Bernard. Arhitektura bez arhitekata, Građevinska knjiga, Beograd, 1976
[4] Morse, B. C. Richard Neutra, Biorealist, magistrsko delo (mentor: Long, Christopher), University of Texas at Austin, 2013